Ubuntu je brezplačen operacijski sistem, ki ne zahteva plačila licence za njegovo uporabo in je primeren za prenosne in namizne računalnike, ter strežnike. Razvija ga skupnost - različni ljudje s tehničnimi znanji po celem svetu. Vsebuje vse potrebno programje za delo doma, v šoli ali na delu. Omogoča nam oblikovanje besedil, preglednic, predstavitev, poslušanje in urejanje glasbe, gledanje filmov, brskanje po spletu in igranje računalniških igric. Ubuntu ponuja tudi zahtevnejše programe in orodja za razvijalce in programerje. Izhaja vsakih šest mesecev v različicah za osebne računalnike in strežnike in tako pogoste izdaje omogočajo, da so uporabnikom vedno na voljo najnovejše različice odprto kodnega programja. Njegovi ustvarjalci posvečajo posebno pozornost tudi varnosti samega sistema. Za običajne različice sistema zagotavljajo osemnajstmesečno podporo z varnostnimi popravki. Za različice z dolgotrajno podporo (LTS - Long Term Support), ki so tudi brezplačne, pa zagotavljajo podporo z varnostnimi popravki za osebe računalnike tri leta, za strežnike pa pet let.
Beseda "ubuntu" je afriškega izvora in pomeni "humanost drugim" ali "Jaz sem to kar sem zaradi tega kar smo vsi" in ta Ubuntu duh je prenesen tudi v programski svet.Ubuntu namizno različico si lahko zastonj prenesemo na naš računalnik prek Interneta.
To storimo tako, da gremo na spletno stran http://www.ubuntu.com/desktop/get-ubuntu/download in tam najdemo pod prvim korakom velik rdeči gumb oz. okvirček, na katerm piše naslednje:
Za pričetek prenosa kliknemo nanj in počakamo dokler se prenos dokumenta ne konča. To lahko traja tudi nekaj ur, odvisno od našega računalnika in zasedenosti povezave.
Po končanem prenosu dokumenta, moramo zapeči CD s tem dokumentom ali ga naložiti na naš USB ključek. To nam omogoča, da najprej preizkusimo z uporabo operacijskega sistema Ubuntu, ne da bi s tem kakorkoli poškodovali naš obstoječi operacijski sistem. In v primeru, da nam je Ubuntu operacijski sistem bolj všeč od našega obstoječega, se lahko kadarkoli odločimo za njegovo namestitev na računalnik namesto našega obstoječega sistema ali za njegovo namestitev in uporabo poleg našega obstoječega sistema. Za izdelavo CD v Windows opercijskem sistemu si moramo najprej prenesti z Interneta in nato namestiti na računalnik brezplačen program Infra Recorder, ki nam omogoča izdelavo Live CD-ja. (Link za prenos tega programa dobite na tej spletni strani: http://infrarecorder.org/?page_id=5). Nato vstavimo prazen CD v optično enoto za zapeko CD-jev v našem računalniku in odpremo program Infra Recorder. Na namizju tega programa kliknemo gumb 'Write Image' ali pa na orodni vrstici menija izberemo gumb 'Actions' in v okencu, ki se nam odpre kliknemo na možnost 'Burn image'. nato izberemo prenesen Ubuntov dokument, ki ga želimo naložiti na prazen CD in kliknemo na gumb 'Open'. V naslednejm okencu, ki se nam prikaže na ekranu kliknemo na gumb OK in začne se zapis na prazen CD. Tako imamo ustvarjen naš Live CD z Ubuntu dokumentom na njem. Sedaj lahko preizkusimo uporabljati Ubuntu operacijski sistem, ne da bi ga prej dejansko namestili na naš računalnik ali poškodovali obstoječi operacijski sistem na njem. To naredimo tako, da vstavimo CD v CD/DVD optično enoto našega računalnika in ponovno zaženemo računalnik. Pri ponovnem vžigu moramo biti pozorni na to, da ko se na začetku prikaže na ekranu ime računalnika moramo klikniti na tipkovnici F12, malce počakamo in na ekranu se pojavi meni z različnimi izbirami, gremo s puščico na tipkovnici navzdol, izberemo naj nam računalnik pri vklopu požene na namizju CD Ubuntu v CD/DVD optični enoti in potrdimo s tipko Enter. Na namizju se nam bo tako odprlo pozdravno okno Ubuntu in tam izberemo svoj jezik, npr. slovenščino in nato pritisnemo na gumb Try Ubuntu in pričnemo z raziskovanjem po programju operacijskega sistema Ubuntu.
pozdravno okno Ubuntu
Če pa želimo namestiti operacijski sistem Ubuntu na naš računalnik je postopek naslednji:
Ko v pozdravnem oknu na levi strani izberemo svoj jezik, pritisnemo na gumb Install Ubuntu. Prikazalo se nam bo naslednje okno:
Računalnik mora imeti dovolj prostora na pomnilniku in najbolje je, da je med potekom namestitve priključen na Internet tako, da bo lahko sproti prejemal najnovejše posodobitve. Ko označimo s kljukico spodnja dva okvirčka, kliknemo na gumb Forward, kot prikazuje slika. Prikaže se nam naslednje okno:
V tem oknu izberemo ali želimo namestiti operacijski sistem Ubuntu poleg našega že obstoječega operacijskega sistema (npr.Windows), ali želimo zbrisati obstoječi operacijski sistem in namesto njega namestiti Ubuntu operacijski sistem, kot tretjo možnost pa lahko, če smo že izkušeni uporabniki, tudi sami določimo koliko prostora nameniti novemu operacijskemu sistemu Ubuntu. Ko izberemo, kliknemo na gumb Forward, kot prikazuje slika zgoraj. In tako se nam odpre naslednje okno:
Glede na prejšnjo izbiro lahko v tem oknu vidimo, na kakšen način bo nameščen naš nov operacijski sistem. Namestitev se bo pričela s klikom na gumb Install now, kot prikazuje slika zgoraj.
Sledi izbira naše lokacije, (npr. na zemljevidu označimo Slovenijo), če pa nismo prepričani kje točno se nahaja, lahko vpišemo našo državo tudi v okence pod zemljevidom in sistem bo sam poiskal, kje se država nahaja na zemljevidu.
Nato izberemo kako naj se nam prikazujejo podatki, npr. v drsnem načinu (levo na sliki) ali kot razpored (desno na sliki).
V naslednjem oknu vpišemo še naše osebne podatke in geslo za vstop v sistem in nato kliknemo na gumb Forward.
Sedaj samo še počakamo, da se nameščanje operacijskega sistema Ubuntu konča in se pojavi naslednje, zadnje okno, ki nam naroča, da moramo samo še ponovno zagnati računalnik in nato uživati v Ubuntu.
S pomočjo Ubuntu operacijskega sistema in brskalnika Firefox lahko preučimo, kako se spletne strani odzivajo, če spremenimo kodno tabelo in kako brskalnik ve s katero vrsto kodirnih znakov prikazati določeno spletno stran.
Podatke, ki jih mi vpisujemo v naš digitalni računalnik in podatke, ki nam jih le-ta vrača izpisane na ekranu, so v obliki črk in števil zapisanih v desetiškem sistemu. Pomnilnik, pa kot vemo lahko pomni le podatke oz. informacije zapisane v binarnem sistemu. Prav zaradi tega je bilo potrebno nam domače in poznane črke in desetiški sistem števil spremeniti oz. binarno kodirati (ang. character codes). Najmanjše število potrebnih znakov v slovenščini je 87: od tega je 26 znakov za velike črke, 26 znakov za male črke, 25 različnih posebnih znakov (kot so npr. +,",-,%,&,*,/,(,),=, itd.) in 10 numeričnih znakov (od 0 do 9). Vse te znake lahko zapišemo v digitalni besedi s sedmimi biti, katere sporočilna sposobnost je 128, in pri tem ostane v rezervi še 41 sporočilnih možnosti.
Poznamo tri vrste kodiranja oz. kodnih tabel: najbolj razširjeno in najpogosteje uporabljeno je ASCII kodiranje (ang. American Standard Code for Information Interchange), ki pa ne prepozna šumnikov. Za kodiranje teh znakov se uporablja prirejena nacionalna ASCII koda znakov, ki pri kodiranju uporablja sporočilne možnosti iz rezerve. Tako so slovenski posebni znaki vsebovani v centralnem evropskem fontu (angl. Central European). Poleg ASCII kodiranja pa poznamo še kodiranje UTF-8 in kodiranje Win-1250.
Pri proučevanju teh treh kodnih tabel sem ugotovila, da vsaka od njih različno kodira znake. Ugotovila sem, da če za prikaz neke slovenske spletne strani uporabim UTF-8 kodiranje, mi to prepozna vse črke vključno s šumniki, številke in posebne znake. Če pa za prikaz te iste spletne strani uporabim ASCII oz. Win-1250 kodiranje, pa mi ti dve kodni tabeli spremenita naše posebne znake in šumnike v poplnoma drugačno in neberljivo obliko.
Opazila sem tudi, da brskalnik Firefox pri različnih spletnih straneh uporabi za prikaz različno vrsto kodiranja. To je zato, ker brskalnik preko HTML sporočila dobi informacijo katero vrsto kodiranja naj uporabi, da bo spletna stran na ekranu našega računalnika pravilno prikazana. Na primer, če v zapisu HTML sporočila najdemo del, ki pravi: text/html; charset=utf-8, to prevedeno pomeni, da naj brskalnik za prikaz tekstualnega dela spletne strani uporabi kodirni zapis UTF-8.
Prikazala bom še kako zgleda zapis mojega imena in priimka v binarni obliki za vsako od teh treh vrst kodiranja:
- Zapis imena in priimka s kodnim sistemom ASCII:
Glede na to, da kodna tabela ASCII ne podpira šumnikov, mojega priimka (Mavrič) ne morem zapisati v tem sistemu. Lahko zapišem samo moje ime (Manuela), ki bi v binarnem zapisu izgledal takole:
01001101 01100001 01101110 01110101 01100101 01101100 01100001
- Zapis imena in priimka (Manuela Mavrič) s kodnim sistemom UTF-8:
01001101 01100001 01101110 01110101 01100101 01101100 01100001
01001101 01100001 01110110 01110010 01101001 11000100 10001101
- Zapis imena in priimka (Manuela Mavrič) s kodnim sistemom Win-1250:
01001101 01100001 01101110 01110101 01100101 01101100 01100001
01001101 01100001 01110110 01110010 01101001 11101000
VIRI:
- skripta prof. Petra Šuhlja-Uvod v informatiko
Ni komentarjev:
Objavite komentar