Protokolni sklad (ang. protocol stack) je namenjen množici protokolov, ki se uporabljajo za komunikacijo med računalniki. Načeloma vsi protokolni skladi delujejo po sistemu ISO/OSI modela, vendar ni nujno, da vsak od teh vsebuje vse plasti ISO/OSI modela. Npr. TCP/IP protokolni sklad je sestavljen samo iz aplikacijskega protokola, transportnega nivoja, omrežnega nivoja in nivoja nosilnih storitev.
Leta 1977 je mednarodna organizacija za standarde (ang. International Standards Organization, ISO) skupaj s podkomitejem 802 oblikovala model komunikacijskega referenčnega sistema (ang. Open System Interconnection Reference Model, OSI), ki komunikacijskemu sistemu določa urejeno strukturo iz sedmih
slojev : 1. fizični sloj, 2. podatkovni sloj in 3. mreža so povezani z informacijo oz. bitom, z njeno obliko, celovitostjo in prenosom, 4. sloj - transport, se ukvarja tudi z informacijo, natančneje z njenim prenosom ostali sloji, kot so 5. sloj - seja, 6. predstavitev in 7. uporaba pa služijo vzpostavitvi brezhibnih povezav v celotnem omrežju. Vsak sloj ima svoj protokol, ki določa razumevanje med dvema uporabnikoma v posameznem sloju, vmesniki pa vsakemu od slojev omogočajo prilagodljivo povezavo z višjim in nižjim slojem.
Tehnologija povezav je napredovala do te stopnje, da lahko poljubno povezujemo različne računalnike in njihove sisteme med seboj. To omogoča uporaba standardnih omrežnih vmesnikov in nadzornih protokolov različnih tipov, npr. nadzorni protokol tipa X.25 in drugih.
Na osnovi OSI modela so razvili različne komunikacijske sisteme, kot so POP Internetwork Arhitecture, LINCS arhitektura in MAP arhitektura ter iz njih izpeljani jeziki in protokoli. Referenčni model OSI ni razvit do popolnosti, ga pa sami uporabniki in ISO sproti dopolnjujejo.
Svetovni splet - WWW - Web je računalniško omrežje, ki ga sestavlja zbirka internetnih strani, ki ponujajo tekst, grafične prikaze in zvok preko hipertekstovnega prenosnega protokola http. Omogoča dostop do različnih informacij, ki se nahajajo na različnih spletnih strežnikih po celem svetu. Za samo iskanje informacij uporabljamo hipertekstovni vmesnik. Orodja, ki so vezana na splet so:
1. hipertekst (ang. hypertext), ki predstavlja računalniško besedilo za iskanje dokumentov po omrežju, je torej uporabnikov vmesnik do informacij. Uporabniku omogoča tudi preklapljanje med dokumenti.
2. usmerjevalnik (ang. hyperlink), ki pomeni ukaz za usmeritev nekega elementa html k drugemu dokumentu na spletu.
3. HTML (ang. Hypertext Markup Language) je kodiran jezik, ki se uporablja za oblikovanje multimedijskih hipertekstovnih dokumentov na svetovnem spletu. Vsebuje ukaze za preskok na drug dokument, ki jih najdemo v mnogih pisnih gradivih.
4. HTTP ali hipertekstovni prenosni protokol (ang. Hypertext Transfer Protocol) je metoda za komunikacijo informacij na spletu. Leta 1994 je ta protokol izboljšal Marc Andersen tako, da je omogočil vključevanje slik, tekstov in povezav v datoteke HTML.
Za samo iskanje informacij po spletu ter za dostopanje do spletnih strani pa potrebujemo brskalnik (ang. Browser). Tak je npr. Internet Explorer. Vsebuje opcijo iskalnika kamor vpišemo besedo ali več besed, s katerimi opišemo kaj želimo najti. Medmrežje ali Internet povezuje različna računalniška omrežja. Uporabnik se lahko priključi nanj ali odklopi kadar želi. Posameznik je lahko priključen na medmrežje neposredno, v internetnem fizičnem omrežju ali prek telefonske linije. Lahko pa se nanj priključimo tudi brezžično z linki ali prek GSM-a in drugih mobilnikov. Internet nam omogoča pošiljanje podatkov z internetnim protokolom vsem uporabnikom, ki so priključeni nanj. Med klasične storitve spadajo elektronska pošta, odjavljanje in prijavljanje, uporaba in storitve. Vsemu temu pa je potrebno dodati še najpomembnejšo storitev, to je svetovni splet, ki je omogočila dostop interneta in njegovih storitev vsakomur.
URI naslavljanje določa lokacijo ozioma vir informacije pri čemer mu ni treba določiti nazorne predstavitve (gif, png, itd). Lahko bi rekli da je URI tudi URL obratno pa ne, saj nam URL naslavljanje določa naslov informacije oziroma njegovo lokacijo. Poleg tega pa nam določi tudi vrsto predstavitve spletne strani.
Kratica FTP (ang. File Transfer protocol) se uporablja za prenos datotek med računalniki in posameznimi operacijskimi sistemi. Je osem bitni in se uporablja v internetu.
SMTP protokol (ang. Simple mail transfer protocol) je preprost protokol, ki se uporablja za prenos elektronske pošte. Omogoča nam prenos elektronske pošte med posameznimi računalniki (sistemi), ki so povezani s TCP/IP protokoli. Protokol SMTP deluje tako, da med pošiljateljem pošte in prejemnikom vzpostavi kanal preko katerega se SMTP pošiljatelj in SMTP prejemnik dogovorita - zadostita določenim zahtevam in takrat pošlje SMTP pošiljatelj v točno določeni obliki pošto SMTP prejemniku kateri mu nato preko kanala odgovori, da je uspešno prejel sporočilo.
DNS (ang. Domain Name Sistem) pomeni v slovenščini sistem domenskih imen. Načeloma se računalniki v omrežju identificirajo preko IP naslovov, kar pa človeku ni prijazno oz. razumljivo. Zato je ponudnik ponudil sistem imen za omrežne vire in reševanje imen v IP naslovih. V praksi se tako pogosto dogaja, da računalniki komunicirajo preko DNS strežnikov, kateri poiščejo IP naslov za zahtevana imena ter pošljejo IP naslov odjemalcu kateri začne komunikacijo s ciljnim sistemom oz. računalnikom.
Tukaj dodajam še grafični prikaz različnih nivojev interneta:
VIRI:
- skripta profesorja Petra Šuhlja - Uvod v informatiko 2010
- http://sl.wikipedia.org/wiki/FTP
- http://sl.wikipedia.org/wiki/SMTP
- http://sl.wikipedia.org/wiki/DNS
- http://sl.wikipedia.org/wiki/Protokolski_sklad
Ni komentarjev:
Objavite komentar