WIKIPEDIA

Z uvedbo Web 2.0 tehnologije se je povečala tudi uporaba svetovnega spleta. Temeljna razlika med Web 1.0 in Web 2.0 tehnologijo je , da pri slednji uporabniki Interneta omogočajo večjo in bolj učinkovito povezavo ter sodelovanje drug z drugim. Novosti, ki jih je doprinesla Web 2.0 tehnologija so namreč blogi, družbene mreže kot je Facebook ter Wikipedia.

V vaji, ki je potekala v torek, 14. 12. 2010, v računalniškem laboratoriju na FUDŠ Nova Gorica, smo spoznavali Wikipedio in delo z njo. Naša naloga je bila ustvariti stran na Wikipedii v slovenščini, angleščini, ali srbohrvaščini, ki še ne obstaja ali pa obstaja kot "škrbina". Izbrati smo si morali strokovno vsebino, povezano s snovjo, ki smo jo spoznali pri predmetu Uvod v informatiko.

Sama sem napisala članek o Procesni infrastrukturi. Pri pisanju sem si pomagala s podatki najdenimi na drugih spletnih straneh in pa s skripto profesorja Petra Šuhlja, Uvod v informatiko 2010. Da sem lahko sploh ustvarila stran oziroma objavila svoj članek na Wikipedii, sem se morala najprej registrirati kot njihova uporabnica. Registrirala sem se tako, da sem na strani Wikipedie kliknila na povezavo "Prijavite se/Registrirajte se" v zgornjem desnem kotu.

Pri registraciji sem si morala izbrati svoje uporabniško ime in geslo, med podatke pa sem morala navesti tudi svoj e-mail naslov, potreben za kasnejše morebitno komuniciranje z drugimi uporabniki Wikipedie. Na svoj e-mail naslov sem prejela povezavo in s klikom nanjo sem si aktivirala svoj račun na Wikipedii.

Nato sem pričela z iskanjem že obstoječih člankov v slovenščini na Wikipedii in ugotovila, da članek o procesni infrastrukturi še ne obstaja. To sem ugotovila tako, da mi je sistem izpisal na ekran, da stran "Procesna infrastruktura" še ne obstaja in, da ga lahko jaz ustvarim na Wikipedii. Poleg tega mi je povezavo na naslov "Procesna infrastruktura" obarvalo rdeče, kar tudi pomeni, da članek na to temo še ne obstaja. S pisanjem sem pričela tako, da sem samo kliknila na rdeče obarvano povezavo "Procesna infrastruktura" in odprlo se mi je okno za urejanje strani s tem naslovom.

Pisanje na Wikipedii je podobno pisanju v Wordu, le da je tu potrebno poznati še nekatere kode, ki se uporabljajo v sistemu Wikipedie za samo pisanje članka. Tukaj sem imela kar nekaj težav, predvsem pa:
1. pri izdelavi modro obarvanega okvirčka vsebine, ki vsebuje povezave do posameznih poglavji v našem članku,
2. pri dodajanju zunanjih povezav, se pravi povezav do spletnih strani s katerimi sem si pomagala pri pisanju svojega članka,
3. pri dodajanju notranjih povezav, se pravi povezav določenih delov besedila oz. besednih zvez z drugimi že obstoječimi stranmi na Wikipedii, ki razlagajo to besedno zvezo, ki sem jo uporabila v svojem članku,
4. pri dodajanju virov oziroma referenc.

Vse te težave sem rešila tako, da sem na Wikipedii poiskala že obstoječo stran, ki jo je ustvaril neki drug uporabnik Wikipedie in, ki je vsebovala vse te elemente navedene zgoraj, ter pogledala urejanje te strani, tako, da sem kliknila na zavihek "Uredi" nad besedilom strani. Odprlo se mi je okno urejanja te strani in tam sem pogledala kako je to počel oziroma ustvaril avtor omenjene strani.

1. Za izdelavo modro obarvanega okvirčka vsebine, prikazanega na spodnji sliki, je potrebno naslov, ki ga želimo dodati v ta okvirček označiti na vsaki strani z dvojnima enačajema. Med enačajema ni presledka za njima, torej pred naslovom in tudi za naslovom pa moramo napraviti presledek.
Primer: == Aparaturna oprema ==
Okvirček se ustvari sam, ko na opisan način označimo vsaj štiri naslove.

2. Za izdelavo zunanje povezave, ki je na Wikipedii prikazana tako kot prikazuje spodnja slika, moramo v oglati oklepaj napisati URL strani na katero želimo narediti povezavo, nato naredimo presledek in dodamo Oznako povezave. Primer: [http://www.example.org Aparaturna oprema]

3. Za izdelavo notranje povezave, najprej označimo besedno zvezo ali besedo v našem besedilu na katero želimo ustvariti povezavo z drugo stranjo na Wikipedii, ki jo podrobneje opisuje in nato kliknemo na oznako dvojnega oglatega oklepaja ( [[]] ) v okvirčku Wiki označevanje spodaj pod oknom, kjer urejamo oz. pišemo naše besedilo in, ki ga prikazuje tudi spodnja slika. Nato pred našo besedno zvezo ali besedo, ki smo jo na začetku označili in, ki je zdaj v dvojnem oglatem oklepaju, postavimo ravno črtico, ki jo ravno tako najdemo v okvirčku Wiki označevanje. In pred to črtico napišemo naslov druge strani na Wikipedii, kamor želimo narediti povezavo. Primer: [[Programska oprema|programske opreme]]

4. Za dodajanje virov pa moramo za stavkom, odstavkom, besedilom ali besedno zvezo dodati naslednjo obliko: <ref>[http://www.example.org]</ref>. Pri izdelavi le - te si pomagamo z oznakami v okvirčku Wiki označevanja. Pri tem se pojavi v besedilu taka oznaka v obliki enkice v oglatem oklepaju: Besedilo strani. ^[1]
Nato samo pod naslovom "Viri" v našem besedilu dodamo naslednjo oznako: <references />, in ustvarili smo povezavo do našega vira na spletu.

Ko sem zaključila s pisanjem članka sem si ogledala najprej predogled strani s klikom na okvirček "Predogled ", ki se nahaja pod oknom za urejanje naše strani. Če nam je oblika strani všeč se vrnemo nazaj na stran urejanja in kliknemo na okvirček zraven okvirčka predogleda, ki pravi "Shrani stran". Tako sem shranila svojo stran in jo istočasno objavila na Wikipedii.

Tukaj pa prilagam še link do moje strani na wikipedii:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Procesna_infrastruktura#Poslovna_tehnolo.C5.A1ka_infrastruktura

PODATKOVNA BAZA

V prvem delu vaje, ki se je odvijala v ponedeljek, 6. 12. 2010, v računalniškem laboratoriju na FUDŠ Nova Gorica, smo se ukvarjali s postavljanjem podatkovne baze v programu OpenOffice Base. Podatkovna baza je služila za hrambo osebnih podatkov o mojih sošolcih in o ocenah njihovih izdelkov. Ker sem te podatke objavila javno, sem se jih seveda izmislila. Baza je morala vsebovati vsaj dve tabeli, ki smo jih morali relacijsko povezati. Jaz sem postavila tri tabele: v prvi so bili zapisani osebni podatki mojih sošolcev, v drugi predmet "Mediji in komuniciranje" in v tretji ocene, ki so jih prejeli za ta predmet.

Postopek, ki sem ga za to izvedla je naslednji:

Najprej zaženemo program OpenOffice Base, kjer bomo postavljali našo podatkovno bazo. Odpre se nam okno "Čarovnik za zbirke podatkov", ki nam ponuja tri izbire: ali želimo ustvariti novo podatkovno bazo oz. zbirko podatkov, ali želimo odpreti že obstoječo datoteko zbirke podatkov ali pa se želimo povezati z že obstoječo zbirko podatkov na strežniku. V našem primeru izberemo, da želimo ustvariti novo podatkovno bazo oz. zbirko podatkov in kliknemo "Naprej".

Odpre se nam naslednje okno, kjer izberemo naj čarovnik registrira zbirko podatkov zame v OpenOffice.org in, potem ko bo zbirka podatkov shranjena naj se odpre ter kliknemo dokončaj, da shranimo zbirko podatkov.

Ko kliknemo "Dokončaj" se nam odpre okno v katerem poimenujemo našo zbirko podatkov in določimo mesto kamor jo bomo shranili. Nato se nam naša shranjena baza podatkov odpre in  na levi strani zgoraj pod "Zbirko Podatkov" označimo zavihek "Tabele", ter desno pod "Opravili" izberemo prvo izbiro in sicer "Ustvari tabelo v oblikovalnem pogledu...".

Odpre se nam okno, kamor začnemo vnašati imena polj in njihove vrste, ki jih potrebujemo za našo tabelo. Spodaj lahko za posamezno polje določimo tudi ali je vnos potreben ali ne, dolžino posameznega polja, privzeto vrednost in primer oblikovanja, kot prikazuje spodnja slika. Enemu izmed polj določimo tudi primarni ključ, ki nam bo olajšal kasnejše relacijsko povezovanje tabel. Izberemo tisto polje, ki se bo pojavilo v vseh treh tabelah. V našem primeru je to "vpisna številka študenta".

S klikom na disketo v orodni vrstici shranimo tabelo in ji pri tem določimo tudi ime, v našem primeru je to tabela osebnih podatkov študentov.

Sedaj odpremo to tabelo in vanjo vnesemo podatke za posameznega študenta in jo ponovno shranimo. Na podoben način izdelamo še ostali dve tabeli.

Ko končamo z izdelavo vseh treh tabel jih še relacijsko povežemo. To storimo tako, da najprej označimo vse tri tabele in v orodni vrstici kliknemo na orodja ter v meniju, ki se nam prikaže izbremo "Razmerja", kot prikazuje slika spodaj.



Odpre se nam okno, kamor s klikom na gumb "Dodaj" zaporedoma dodamo vse tri tabele na delovno ozadje, kot je prikazano na spodnji sliki.

Zdaj samo še smiselno povežemo tabele, z uporabo ukaza na orodni vrstici "Nova relacija", ki odpre okno v katerem označimo vključeni tabeli in vključeni polji teh dveh tabel, ki ju želimo povezati, kot kaže slika spodaj in vse skupaj shranimo.

Tukaj pripenjam link do moje podatkovne baze oz. zbirke podatkov, v upogled:

http://file.si/files/26304_znuwx/zbirka%20podatkov%20za%20predmet%20MIK.odb

Kot drugi del vaje pa smo si morali zamisliti, da moramo vse ocene oddati v referat v obliki poročila za vsakega posameznega študenta. To smo morali narediti tako, da smo povezali podatkovno bazo z OpenOffice Writer programom, tako da so se podatki avtomatično prenesli iz baze v Writer, podatki za vsakega posameznega študenta pa so morali biti na svojem listu. To smo storili z uporabo funkcije spajanja podatkov. Poročilo smo nato morali urediti, in sicer oštevilčiti smo morali posamezne strani v nogi in za posamezne naslove uporabljati sloge. Ime in priimek študenta ja bil naslov na drugem nivoju, vsaka posamezna vaja oz. predmet pa na tretjem nivoju.

Za naslov na prvem nivoju smo morali napisati "Poročilo", ki smo ga postavili na prvo stran. Nato smo spremenili še stil naslova, tako da smo ga centralizirali, postavili za velikost 40pt in ga dali v font "Bank Gothic". Prva stran ni smela biti oštevilčena, na drugi strani pa je moralo biti kazalo.

Postopek, ki sem ga izvedla za ta del naloge je naslednji:

Najprej odpremo nov dokument v Open Office Writer programu in kliknemo v orodni vrstici na "Orodja". Odpre se nam meni, kjer izberemo "Čarovnik za spajanje dokumentov", kot kaže slika spodaj.

Odpre se nam okno, kjer moramo najprej izbrati začetni dokument za spajanje pisem. Izberemo prvo izbiro, torej "Uporabi trenutni dokument" in kliknemo "Naprej".

V naslednjem oknu izberemo pismo kot vrsto dokumenta, ki ga želimo ustvariti in kliknemo "Naprej".

V naslednjem oknu moramo v pismo, ki ga izdelujemo vstaviti naslovni blok. Najprej izberemo seznam naslovov, ki vsebuje podatke o naslovu, ki ga želimo uporabiti oz. drugače povedano izberemo zbirko podatkov, ki smo jo prej ustvarili in določimo tabelo s podatki, ki jih želimo ustaviti v dokument. Ker nam čarovnik dovoli, da vstavimo v dokument samo eno tabelo, npr. samo tabelo "Osebni podatki študentov" je potrebno za vstavljanje ostalih dveh tabel postopek, ki ga zdaj opisujem ponoviti, za vsako posamezno tabelo posebej. Torej kliknemo na izberi drug seznam naslovov in tam izberemo našo prej ustvarjeno zbirko podatkov oz. bazo podatkov in določimo tabelo, ki jo želimo vnesti, v našem primeru tabelo "Osebni podatki študentov", kot je prikazano na slikah spodaj.

 
Kot drugo izberemo tip naslovnega bloka, ki ga želimo vstaviti v dokument in s klikom na gumb "Dodatno" lahko ustvarimo tudi nov naslovni blok, če nam ponujeni niso všeč. Kot tretje pa s klikom na "Ujemanje polj", določimo s katerimi podatki v tabeli, ki smo jo izbrali, naj se polja naslovnega bloka ujemajo.
V četrtem koraku pa imamo predogled izgleda podatkov v našem dokumentu in tu lahko preverimo ali smo pravilno nastavili ujemanje polj. Če ugotovimo, da smo use pravilno nastavili, kliknemo "Naprej".

Če želimo lahko za dokument ustvarimo tudi pozdrav, vendar v našem primeru to ni potrebno. Tako, da kliknemo ponovno "Naprej" in v oknu, ki se nam odpre, nastavimo položaj naslovnega bloka v našem dokumentu in to potrdimo s klikom "Naprej".

V naslednjem oknu si lahko v predogledu ogledamo izgled našega dokumenta in če želimo, lahko s klikom na "Uredi dokument" uredimo naš dokument s tem, da dopišemo mankajoče dele in postavimo naslove v določen slog. Sloge dobimo s klikom na okvirček v levem kotu zgoraj, v orodni vrstici, kot prikazuje slika spodaj. Besedilo postavimo v določen slog tako, da ga označimo in kliknemo na sloge, poiščemo naslov v katerega želimo postaviti določen del besedila, ki smo ga označili, na sliki je prikazan "Naslov2", ga spremenimo po naši želji z desnim klikom na "Naslov2" in po končani spremembi, nato z dvojnim klikom potrdimo vnos tega sloga v naše besedilo.



Sedaj samo še shranimo dokument in postopek ponovimo še za ostali dve tabeli. Ko imamo vnešene vse podatke, ki jih potrebujemo v naš dokument in smo vse naslove uredili s slogi, po postopku, ki sem ga opisala zgoraj, v našem primeru imena študentov in priimke postavimo v naslov na drugem nivoju, torej v slog "Naslov2", vsako posamezno vajo oz. vpisno številko študenta pa v naslov na tretjem nivoju, to je v slog "Naslov3". Na začetno, prvo stran damo naslov poročila, ki naj bo v naslovu na prvem nivoju torej v slogu "Naslov1" in ta slog spremenimo na način kot je opisan zgoraj in kot zahteva od nas naloga. Sedaj strani oštevilčimo in na drugo stran postavimo kazalo. Strani oštevilčimo v nogi dokumenta.
Torej najprej v naš dokument vstavimo nogo. To naredimo tako, da kliknemo v orodni vrstici zgoraj na zavihek "Vstavi", odpre se nam meni in tam izberemo "Noga" in "Privzeto", kot prikazuje slika spodaj.

Ko je noga vstavljena, kliknemo vanjo in nato zopet kliknemo v orodni vrstici na zaviihek "Vstavi" in iz menija izberemo "Polja" in iz naslednjega menija, ki se nam odpre izberemo "Številka strani", kot je prikazano na sliki spodaj.

Sedaj samo še vsatvimo kazalo vsebine na drugo stran našega dokumenta. To storimo tako, da se postavimo na drugo stran in nato kliknemo v orodni vrstici zgoraj na zavihek "Vstavi" in iz menija izberemo dvakrat "Kazala vsebine", kot je prikazano na sliki.

Odpre se nam okno v katerem v prvem zavihku "Kazalo/Tabela" uredimo naslov našega kazala, določimo vrsto kazala, to je kazalo vsebine, ravni in označimo naj naredi kazalo vsebine za celoten dokument ter vse skupaj potrdimo s klikom na "V redu".

In postopek za izdelavo poročila je končan. Naš končni izdelek pa izgleda nekako takole:

 Viri:
Pomagala sem si s programom pomoči, ki jo ponujata programa OpenOffice Writer in Base.

SPLETNI STANDARD XHTML IN IZDELAVA SPLETNE STRANI

Danes se spletni standard XHTML uporablja za izdelavo spletnih strani. Pred njim se je za izdelavo spletnih strani uporabljal standard HTML z vsemi svojimi različicami. XHTML standard je enak različici standarda HTML 4.01, le s to razliko, da je XHTML standard pisan po standardih XML. Tako je jezik XHTML po elementih enak jeziku HTML 4.01 razlika je le v novih pravilih katera uporablja jezik XHTML.

Vsako internetno stran sestavlja več vrst različnih elementov. Ti elementi so lahko besedilo, tabela, slike, video, ipd. Pri izdelavi spletne strani z jezikom XHTML se srečamo z dvama izrazoma. To sta element in root-element.

Root-element je glavni odsek dokumenta XML oz. spletne strani. Znotraj tega odseka pa se lahko uporablja več elementov.

Vsak element v XHTML standardu je sestavljen iz treh delov. Te tri dele imenujemo začetna značka, vsebina in končna značka.

Vsaka začetna značka se začne z znakom <p>. V vsebini je opisano ime elementa. Končna značka pa je pravilno zapisana z znakom </p>.

V začetni znački lahko za imenom določimo tudi lastnosti. To zapišemo tako, da najprej navedemo "lastnost elementa", nato naredimo "presledek", navedemo "ime", vstavimo znak "=" nato pa v narekovajih vpišemo vrednost lastnosti.

Primer zapisa elementa je naslednji:

<p>spletni standard xhtml</p>

Pri tej vaji sem morala sestaviti mojo osebno spletno stran. Pomagala sem si s spletno stranjo: http://www.w3schools.com/ . Tam sem s pomočjo programa http://www.wix.com/ sestavila svojo osebno spletno stran. Program te vodi skozi celoten postopek izdelave spletne strani in na koncu ti omogoča tudi objavo spletne strani na Internetu oz. svetovnem spletu. Izdelava je enostavna in hitra.

Link do moje spletne strani:   www.wix.com/ManuelaMavric/Moja-osebna-spletna-stran

VIRI:

• http://www.w3schools.com/
• http://www.wix.com/

KOMUNIKACIJA

Osnova porazdeljenega procesnega sistema je komunikacijski sistem. Porazdeljeni sistem je omrežje ali sistem, ki povezuje več računalnikov v medsebojno sodelovanje v informacijskem sistemu. Za medsebojno povezavo računalnikov je potrebna združljivost, ki jo zagotavlja standardizacija. Standardi urejajo strojno in logično strukturo povezovalnega sistema. Delovanje omrežja pa je v celoti odvisno od kakovosti komunikacijskega sistema, kar je še posebej pomembno za delovanje medmrežja in svetovnega spleta.

Protokolni sklad (ang. protocol stack) je namenjen množici protokolov, ki se uporabljajo za komunikacijo med računalniki. Načeloma vsi protokolni skladi delujejo po sistemu ISO/OSI modela, vendar ni nujno, da vsak od teh vsebuje vse plasti ISO/OSI modela. Npr. TCP/IP protokolni sklad je sestavljen samo iz aplikacijskega protokola, transportnega nivoja, omrežnega nivoja in nivoja nosilnih storitev.
Leta 1977 je mednarodna organizacija za standarde (ang. International Standards Organization, ISO) skupaj s podkomitejem 802 oblikovala model komunikacijskega referenčnega sistema (ang. Open System Interconnection Reference Model, OSI), ki komunikacijskemu sistemu določa urejeno strukturo iz sedmih
slojev : 1. fizični sloj, 2. podatkovni sloj in 3. mreža so povezani z informacijo oz. bitom, z njeno obliko, celovitostjo in prenosom, 4. sloj - transport, se ukvarja tudi z informacijo, natančneje z njenim prenosom ostali sloji, kot so 5. sloj - seja, 6. predstavitev in 7. uporaba pa služijo vzpostavitvi brezhibnih povezav v celotnem omrežju. Vsak sloj ima svoj protokol, ki določa razumevanje med dvema uporabnikoma v posameznem sloju, vmesniki pa vsakemu od slojev omogočajo prilagodljivo povezavo z višjim in nižjim slojem.
 Tehnologija povezav je napredovala do te stopnje, da lahko poljubno povezujemo različne računalnike in njihove sisteme med seboj. To omogoča uporaba standardnih omrežnih vmesnikov in nadzornih protokolov različnih tipov, npr. nadzorni protokol tipa X.25 in drugih.
Na osnovi OSI modela so razvili različne komunikacijske sisteme, kot so POP Internetwork Arhitecture, LINCS arhitektura in MAP arhitektura ter iz njih izpeljani jeziki in protokoli. Referenčni model OSI ni razvit do popolnosti, ga pa  sami uporabniki in ISO sproti dopolnjujejo.

Svetovni splet - WWW - Web je računalniško omrežje, ki ga sestavlja zbirka internetnih strani, ki ponujajo tekst, grafične prikaze in zvok preko hipertekstovnega prenosnega protokola http. Omogoča dostop do različnih informacij, ki se nahajajo na različnih spletnih strežnikih po celem svetu. Za samo iskanje informacij uporabljamo hipertekstovni vmesnik. Orodja, ki so vezana na splet so:
1. hipertekst (ang. hypertext), ki predstavlja računalniško besedilo za iskanje dokumentov po omrežju, je torej uporabnikov vmesnik do informacij. Uporabniku omogoča tudi preklapljanje med dokumenti.
2. usmerjevalnik (ang. hyperlink), ki pomeni ukaz za usmeritev nekega elementa html k drugemu dokumentu na spletu.
3. HTML (ang. Hypertext Markup Language) je kodiran jezik, ki se uporablja za oblikovanje multimedijskih hipertekstovnih dokumentov na svetovnem spletu. Vsebuje ukaze za preskok na drug dokument, ki jih najdemo v mnogih pisnih gradivih.
4. HTTP ali hipertekstovni prenosni protokol (ang. Hypertext Transfer Protocol) je metoda za komunikacijo informacij na spletu. Leta 1994 je ta protokol izboljšal Marc Andersen tako, da je omogočil vključevanje slik, tekstov in povezav v datoteke HTML.

Za samo iskanje informacij po spletu ter za dostopanje do spletnih strani pa potrebujemo brskalnik (ang. Browser). Tak je npr. Internet Explorer. Vsebuje opcijo iskalnika kamor vpišemo besedo ali več besed, s katerimi opišemo kaj želimo najti. Medmrežje ali Internet povezuje različna računalniška omrežja. Uporabnik se lahko priključi nanj ali odklopi kadar želi. Posameznik je lahko priključen na medmrežje neposredno, v internetnem fizičnem omrežju ali prek telefonske linije. Lahko pa se nanj priključimo tudi brezžično z linki ali prek GSM-a in drugih mobilnikov. Internet nam omogoča pošiljanje podatkov z internetnim protokolom vsem uporabnikom, ki so priključeni nanj. Med klasične storitve spadajo elektronska pošta, odjavljanje in prijavljanje, uporaba in storitve. Vsemu temu pa je potrebno dodati še najpomembnejšo storitev, to je svetovni splet, ki je omogočila dostop interneta in njegovih storitev vsakomur.

URI naslavljanje določa lokacijo ozioma vir informacije pri čemer mu ni treba določiti nazorne predstavitve (gif, png, itd). Lahko bi rekli da je URI tudi URL obratno pa ne, saj nam URL naslavljanje določa naslov informacije oziroma njegovo lokacijo. Poleg tega pa nam določi tudi vrsto predstavitve spletne strani.

Kratica FTP (ang. File Transfer protocol) se uporablja za prenos datotek med računalniki in posameznimi  operacijskimi sistemi. Je osem bitni in se uporablja v internetu.
SMTP protokol (ang. Simple mail transfer protocol) je preprost protokol, ki se uporablja za prenos elektronske pošte. Omogoča nam prenos elektronske pošte med posameznimi računalniki (sistemi), ki so povezani s TCP/IP protokoli. Protokol SMTP deluje tako, da med pošiljateljem pošte in prejemnikom vzpostavi kanal preko katerega se SMTP pošiljatelj in SMTP prejemnik dogovorita - zadostita določenim zahtevam in takrat pošlje SMTP pošiljatelj v točno določeni obliki pošto SMTP prejemniku kateri mu nato preko kanala odgovori, da je uspešno prejel sporočilo.
DNS (ang. Domain Name Sistem) pomeni v slovenščini sistem domenskih imen. Načeloma se računalniki v omrežju identificirajo preko IP naslovov, kar pa človeku ni prijazno oz. razumljivo. Zato je ponudnik ponudil sistem imen za omrežne vire in reševanje imen v IP naslovih. V praksi se tako pogosto dogaja, da računalniki komunicirajo preko DNS strežnikov, kateri poiščejo IP naslov za zahtevana imena ter pošljejo IP naslov odjemalcu kateri začne komunikacijo s ciljnim sistemom oz. računalnikom.
Tukaj dodajam še grafični prikaz različnih nivojev interneta:

 VIRI:

• skripta profesorja Petra Šuhlja - Uvod v informatiko 2010
• http://sl.wikipedia.org/wiki/FTP
• http://sl.wikipedia.org/wiki/SMTP 
• http://sl.wikipedia.org/wiki/DNS
• http://sl.wikipedia.org/wiki/Protokolski_sklad

POROČILO IZ TRETJE VAJE - UVI

Tretja vaja - Uvod v informatiko je potekala v ponedeljek, 15. 11. 2010, v računalniškem laboratoriju na FUDŠ Nova Gorica. Kot nalogo smo morali najprej v OpenOffice Writer programu sestaviti poljubno besedilo in ga shraniti na namizje. Na spletu smo nato morali poiskati informacijo o tem, kako razstaviti OpenOffice datoteko in kakšne je njena vsebina. Poiskati smo morali v kateri datoteki znotraj naše datoteke se nahaja vsebina, morali smo jo spremeniti in ponovno sestaviti našo datoteko. Po končanem postopku smo jo odprli in pogledal, če je bila sprememba uspešna.
Razstaviti OpenOffice datoteko je enostavno. Najprej obstoječo datoteko zazipamo. To storimo najlažje tako, da datoteki spremenimo končnico, iz "odt" v "zip". Če nam sistem tega ne dovoli, moramo najprej poiskati na našem računalniku datoteko "Možnosti mape" (to storimo tako, da kliknemo na "Start" in v okence za iskanje programov in datotek vpišemo "možnosti mape"), ko se nam datoteka odpre kliknemo na zavihek "Pogled" in tam odkljukamo "Skrij pripone za znane vrste datotek". Nato kliknemo z desnim klikom na spremenjeno datoteko, gremo z miško na "PeaZip" odpre se nam meni in tam izberemo "Extract here (in new folder)". Nato to datoteko odpremo in v množici datotek poiščemo datoteko "content.xml".

Z desnim klikom kliknemo na to datoteko in izberemo iz menija, ki sem nam odpre "urejanje". Odpre se nam novo okence z vsebino naše datoteke in začnemo jo spreminjati. Spremenimo na primer barvo pisave, obliko pisave, velikost, itd. Font datoteke pa spremenimo v datoteki "styles.xml", ki jo odpremo na enak način kot datoteko "content.xml".

Ko spremenimo font in pisavo v našem dokumentu moramo samo še spremeniti zipirano datoteko nazaj v prvotno obliko datoteke. To naredimo tako, da označimo vse datoteke v naši zipirani datoteki in kliknemo na označeno z desnim klikom, odpre se nam meni in kliknemo na "PeaZip" in naprej na "Add to Zip" in to potrdimo s klikom na "OK". Nato samo na novo ustvarjeni datoteki spremenimo končnico iz "zip"nazaj v "odt" in jo odpremo, da preverimo spremembe.

 

V vaji smo nato raziskali še druge formate OpenOffice, kot so Impress, Calc in Base, ter pogledali kako je v posameznem formatu shranjena vsebina. Ugotovljeno smo opisali in objavili na blogu.

Sama sem ugotovila naslednje: V OpenOffice-u imamo tudi druge formate, kot so npr. Impress, ki je program za izdelavo predstavitev in deluje kot MicrosoftPowerPoint, Calc, ki je program za urejanje preglednic in deluje podobno kot MicrosoftExcel in Base, ki omogoča delo z zbirkami podatkov in deluje podobno kot MicrosoftAccess. Tudi tukaj so podatki zapisani na podoben način kot v OpenOffice Writer formatu, le da se spreminja končnica dokumenta. In tudi tukaj, jih po enakem postopku razstavimo in nato spreminjamo kot je opisano zgoraj.

Za domačo nalogo pa smo si morali na svoj računalnik namestiti poljubno orodje  za "P2P" izmenjavo datotek, najdeno na spletu. Opisati smo morali kaj pomeni pojem "P2P" in kaj obsega, ter opisati zraven tudi omrežje oz. omrežja, ki ga uporablja orodje, ki smo si ga izbrali in namestili na naš računalnik. S pomočjo tega orodja smo si morali nato povleči poljubno datoteko s spleta - bodisi glasbo, film ali program in celoten postopek opisati v obliki prezentacije, sestavljene s pomočjo programa Impress ali kot sem tudi sama, s programom MicrosoftPowerPoint. Prezentacijo smo potem objavili v originalni obliki na poljubnem file-sharing portalu, ter dodatno na portalu, ki ponuja hosting prezentacije na spletu in to potem vključili na svoj blog.

Najprej sem torej razložila pojem "P2P" in njegov obseg. "P2P" pomeni peer to peer omrežje storitev. To so storitve, ki uporabnikom omogočajo iskanje in prenašanje datotek na svoje računalnike, ter deljenje datotek z drugimi uporabniki. Najpogosteje se p2p storitve uporabljajo za prenos zaščitene glasbe, filmov in programov.
Omogočajo omrežje povezanih uporabnikov, tako da lahko ta išče med datotekami vseh povezanih računalnikov. Pogoj za uporabo pa je nameščena programska oprema, ki omogoča tako delujoče omrežje. Pri p2p prenosu datotek ni strežnika, kar pomeni, da datoteke niso shranjene na računalniku uporabnika. Ko posameznik želi te datoteke prenesti, jih prenaša s tistega računalnika, ki ima shranjeno to datoteko. Če jih prenaša z več računalnikov, doseže prenos večjo hitrost. Poznamo več protokolov preko katerih delujejo p2p storitve. To so na primer eDonkey ali BitTorrent. Vsak program deluje na določenem protokolu in, če želimo uporabljati prav določen protokol, moramo biti seznanjeni s tem, kateri program ga podpira. "P2P" programi so na primer: uTorrent na BitTorrent, eMule na eDonkey, Limewire na Gnutello, itd., in vsak ima svoje specifične značilnosti.

Sama sem si izbrala orodje uTorrent za izmenjavo datotek, ki temelji na BitTorrent protokolu. S tem orodjem si lahko prenašamo in izmenjujemo samo torrent datoteke oz. datoteke, ki imajo za končnico zapis "torrent". S pomočjo programa MicrosoftPowerPoint sem naredila prezentacijo, kako si izmenjujemo datoteke s pomočjo uTorrent orodja za izmenjavo datotek. Prezentacijo sem objavila na "file.si" file-sharing portalu in je dostopna na linku: http://file.si/public/viewset/42503, ter dodatno na portalu "scribd.com", ki ponuja hosting prezentacije na spletu. Moja prezentacija je dostopna na linku: http://www.scribd.com/doc/42955099/P2P-IZMENJAVA-DATOTEK

 

 

VIRI:

• http://sl.wikipedia.org/wiki/OpenOffice.org
• http://malektips.com/windows_7_help_and_tips.html
• http://pleskavica.vroca.com/p2p/p2p.html

OPENOFFICE WRITER

V tej vaji vam bom skušala predstaviti kako lahko razstavimo OpenOffice Writer datoteko. Najprej obstoječo datoteko zazipamo. To storimo najlažje tako, da datoteki spremenimo končnico, iz "odt" v "zip". Če nam sistem tega ne dovoli, moramo najprej poiskati na našem računalniku datoteko "Možnosti mape" (to storimo tako, da kliknemo na "Start" in v okence za iskanje programov in datotek vpišemo možnosti mape), ko se nam datoteka odpre kliknemo na zavihek "Pogled" in tam odkljukamo "Skrij pripone za znane vrste datotek". Nato kliknemo z desnim klikom na spremenjeno datoteko, gremo z miško na "PeaZip" odpre se nam meni in tam izberemo "Extract here (in new folder)".



Zdaj to datoteko odpremo in v množici datotek najdemo "content.xml".

Z desnim klikom kliknemo na to datoteko in izberemo iz menija, ki sem nam odpre "urejanje" in tam spreminjamo vsebino naše datoteke.

Font datoteke pa spremenimo v dokumentu "styles.xml".

Ko spremenimo font in pisavo v našem dokumentu moramo samo še spremeniti zipirano datoteko nazaj v prvotno obliko datoteke. To naredimo tako, da označimo vse dokumente in kliknemo na označeno z desnim klikom, odpre se nam meni in kliknemo na "PeaZip" in naprej na "Add to Zip" in to potrdimo s klikom na "OK". Nato samo na novo ustvarjeni datoteki spremenimo končnico nazaj v "odt" in jo odpremo, da preverimo spremembe.

 V OpenOffice-u imamo tudi druge formate, kot so npr. Impress, ki je program za izdelavo predstavitev in deluje kot MicrosoftPowerPoint, Calc, ki je program za urejanje preglednic in deluje podobno kot MicrosoftExcel in Base, ki omogoča delo z zbirkami podatkov in deluje podobno kot MicrosoftAccess. Tudi tukaj so podatki zapisani na podoben način kot v OpenOffice Writer formatu, le da se spreminja končnica dokumenta. In tudi tukaj, jih po enakem postopku razstavimo in nato spreminjamo kot je opisano zgoraj.

Razložila vam bom tudi pojem "P2P" in njegov obseg. "P2P" pomeni peer to peer omrežje storitev. To so storitve, ki uporabnikom omogočajo iskanje in prenašanje datotek na svoje računalnike, ter deljenje datotek z drugimi uporabniki. Najpogosteje se p2p storitve uporabljajo za prenos zaščitene glasbe, filmov in programov.
Omogočajo omrežje povezanih uporabnikov, tako da lahko ta išče med datotekami vseh povezanih računalnikov. Pogoj za uporabo pa je nameščena programska oprema, ki omogoča tako delujoče omrežje. Pri p2p prenosu datotek ni strežnika, kar pomeni, da datoteke niso shranjene na računalniku uporabnika. Ko posameznik želi te datoteke prenesti, jih prenaša s tistega računalnika, ki ima shranjeno to datoteko. Če jih prenaša z več računalnikov, doseže prenos večjo hitrost. Poznamo več protokolov preko katerih delujejo p2p storitve. To so na primer eDonkey ali BitTorrent. Vsak program deluje na določenem protokolu in, če želimo uporabljati prav določen protokol, moramo biti seznanjeni s tem, kateri program ga podpira. "P2P" programi so na primer: uTorrent na BitTorrent, eMule na eDonkey, Limewire na Gnutello, itd., in vsak ima svoje specifične značilnosti.

Sama sem si izbrala orodje uTorrent za izmenjavo datotek, ki temelji na BitTorrent protokolu. S tem orodjem si lahko prenašamo in izmenjujemo samo torrent datoteke oz. datoteke, ki imajo za končnico zapis "torrent". S pomočjo programa MicrosoftPowerPoint sem naredila prezentacijo, kako si izmenjujemo datoteke s pomočjo uTorrent orodja za izmenjavo datotek. Prezentacijo sem objavila na "file.si" file-sharing portalu in je dostopna na linku: http://file.si/public/viewset/42503, ter dodatno na portalu "scribd.com", ki ponuja hosting prezentacije na spletu. Moja prezentacija je dostopna na linku: http://www.scribd.com/doc/42955099/P2P-IZMENJAVA-DATOTEK

VIRI:

• http://sl.wikipedia.org/wiki/OpenOffice.org
• http://malektips.com/windows_7_help_and_tips.html
• http://pleskavica.vroca.com/p2p/p2p.html

POROČILO IZ DRUGE VAJE - UVOD V INFORMATIKO

V ponedeljek, 8. 11. 2010, je v računalniškem laboratoriju na FUDŠ Nova Gorica potekala druga vaja - uvod v informatiko. Tokrat smo kot nalogo morali najprej razstaviti računalnik, da bi videli njegove komponente v fizični obliki in ne samo na sliki in tako ugotovili tudi kje se kaj nahaja oziroma kam kaj spada.Nato pa smo ga nazaj sestavili. Posamezne korake razstavljanja oziroma sestavljanja računalnika smo morali poslikati in celoten postopek skupaj s slikami opisati v obliki tutoriala in to objaviti na blogu. Opisati smo morali tudi na splošno kaj je digitalni računalnik in vsaki komponenti smo morali dodati opis, kaj predstavlja in kakšna je njena naloga znotraj računalnika.
Sama sem skušala v vaji predstaviti zgradbo digitalnega računalnika oziroma njegove komponente, katere so in čemu služijo.  Digitalnemu računalniku pravimo tudi mikroračunalnik, v vsakdanji rabi pa mu rečemo tudi osebni računalnik, delovna postaja, centralni računalnik ipd. Komponente digitalnega računalnika so: matična plošča, mikroprocesor, pomnilnik, vhodno-izhodne enote in druge enote, ki skupaj tvorijo mikroračunalnik.
Da sestavimo digitalni računalnik tako, da bo imel določeno funkcionalnost za običajnega uporabnika, potrebujemo naslednje osnovne sestavne dele: matično ploščo, mikroprocesor s hladilnikom, delovni pomnilnik RAM, (grafično kartico, mrežno kartico), trdi disk, optično enoto-DVD, napajalnik in ohišje. Najprej fiksiramo matično ploščo na ohišje računalnika in namestimo nanjo mikroprocesor s hladilnikom. To storimo tako, da najprej pritrdimo na matično ploščo mikroprocesor s hladilnikom in nato pritrdimo matično ploščo z vijaki na ohišje. Procesor moramo pazljivo namestiti na matično ploščo, saj se prilega v ležišče samo na en način, ki ga prikazuje puščica na procesorju in matični plošči. Dvignemo paličico s strani, vstavimo mikroprocesor v ležišče in nato samo potisnemo paličico navzdol in procesor je pritrjen. Sedaj nanj pritrdimo še hladilnik s posebno "termalno pasto" in priključimo ventilator hladilnika na ustrezni priključek na matični plošči.
Matična plošča je osnovni del računalnika, ki dovoljuje vsem delom računalnika, da dobijo elektriko in, da komunicirajo med seboj. Njena glavna naloga pa je, da drži mikroprocesor in vse druge priključke. Mikroprocesor ali centralna procesna enota-CPE (ang. Central Processing Unit, CPU) pa je osrednja enota mikroračunalnika, katerega osnovni namen je izvrševanje ukazov. Ti so vanj trajno vgrajeni, jih zato razume in zna izvajati. CPE najprej prebere podatke iz pomnilnika, nato jih obdela in nazadnje vrne nazaj v pomnilnik. Mikroprocesor je grajen v integriranem vezju. Njegove najpomembnejše enote pa so:

• dekodirnik ukazov in kodirnik cikla, ki je osrednja enota mikroprocesorja in vsebuje trajno zapomnjene kodirane ukaze mikroprocesorju
• registri, ti so dinamični pomnilniki, ki so dobili takšno ime zato, ker jim lahko vsebino spreminjamo in imajo možnost pomika shranjene oziroma pomnjene vsebine v levo in desno
• aritmetična logična enota ALE (ang. Arithmetic and Logic Unit, ALU) je tisti del mikroprocesorja, ki izvršuje dvojiške aritmetične in logične operacije, ter postavlja decimalno vejico in statusne registre
• vodilo (ang. Bus), ki povezuje enote mikroprocesorja oz. omogoča prenos podatkov med mikroprocesorjem in pomnilnikom v obe smeri
• sklad, ki ob prekinitvi shrani podatke tekočega izvajanega programa, ima več nivojev in le-ti predstavljajo prednost izvajanja
• ura in sinhronizacija, katerih naloga je časovno vodenje procesiranja

Nato namestimo delvno pomnilnik RAM. Namestimo ga v pomnilniške reže. Te so dolge in ozke, bele barve z belimi zatičnicami. Odpremo bele zatičnice, pravilno vstavimo pomnilnik mednje, potisnemo z vrha na pomnilnik in hkrati zapremo zatičnice tako, da pritrdimo pomnilnik, da ne bo padel ven iz reže.

Delovni pomnilnik ali tudi bralno-vpisovalni pomnilnik (RAM), je v mikroračunalniku namenjen obdelavi podatkov, ki se v njem tekoče spreminjajo. Tu so lahko hranjeni ukazi, delni rezultati in podobno. Poleg tega notranjega pomnilnika poznamo še dve vrsti notranjih pomnilnikov, in sicer ROM ali bralni pomnilnik in PROM ali programljivi bralni pomnilnik, kjer so podatki trajno pomnjeni in nespremenljivi. Notranji pomnilniki so integrirana vezja, s končno pomnilno kapaciteto. Z izredno hitrim izpopolnjevanjem mikroelektronske tehnologije je možna proizvodnja vedno manjših integriranih vezij pomnilnikov, z vedno večjo pomnilno zmogljivostjo. Z enako hitrostjo izboljšujejo tudi mikroprocesorje in druga integrirana vezja z izredno visoko gostoto osnovnih elementov oz. tranzistorjev na silicijevem kristalu.

Opisala sem tudi Moore-ov zakon .
Namreč razvoj integriranih vezij, od takrat, ko so pri podjetju Intel izdelali prvi mikroprocesor, je zasledoval tudi raziskovalec in soustanovitelj svetovno znanega podjetja Intel, Gordon E. Moore, ki je leta 1965 v članku "Cramming more components onto integrated circuits" revije "Electronics magazine" podal svojo tezo oziroma zakon, ki je pravil, da se število tranzistorjev na kvadratnem palcu vsako leto in pol podvoji, in prav tako, da se na vsakih 18 mesecev podvoji tudi računska moč procesorjev. S tem je napovedal prihodnje trende rasti integracije, ki jih je kasneje leta 1975 potrdil z ugotovitvijo, da se integrirana vezja hitreje razvijajo glede na prejšnja leta. Napovedal je tudi, da se bo ta proces rasti nadaljeval vsaj še naslednjih deset let oziroma nekje do leta 2015.
Njegove napovedi sicer niso bile v celoti pravilne, saj se dejanska pomnilna zmogljivost na integrirani vezjih podvoji na dve leti in ne vsakih 18 mesecev. Je pa res, da računalniška industrija še dandanes nenehno razvija vedno novejšo in močnejšo, hitrejšo tehnologijo z večjo spominsko zmogljivostjo. Izsledke Moore-ovega zakona najdemo tudi na primer v povečevanju števila pikslov na današnjih digitalnih fotoaparatih ali televizorjih.
V prihodnosti, bi Moorov zakon lahko zagotovil še večje zmogljivosti v računalništvu, mreženje, skladiščenje in komunikacijske naprave, ki izpolnjujejo še večjo digitalno vsebino, moč in s tem večjo hitrost.

V tretjem koraku namestimo trdi disk in DVD optično enoto. Tako trdi disk kot DVD optično enoto potisnemo v ohišje, ter oba pričvrstimo z vijaki. Nato ju samo povežemo z podatkovnimi kabli do matične plošče, ter z napajalnimi do napajalnika.

Trdi disk je najbolj razširjena vrsta zunanjega pomnilnika, ki ob izklopu ohrani vsebino podatkov (besedilo, zvok, programi, gonilniki...). Disk je sestavljen iz več okroglih kovinskih plošč prevlečenih z magnetno snovjo, ki se med delovanjem vrtijo. Zmogljivost trdega diska se običajno meri v GByte-ih.

Optična enota pa je naprava, ki omogoča branje ali pisanje na optične medije kot so npr. CD, DVD, itd. Najpogosteje se uporabljajo za branje že zapisanih medijev in shranjevanje podatkov.
Nato namestimo v računalnik napajalnik. To storimo tako, da ga z vijaki pritrdimo na ohišje računalnika in ga z glavnim kablom povežemo na matično ploščo. Ostale kable pa povežemo s trdim diskom in optično enoto.

Napajalnik je naprava, ki dovaja električno energijo vsem napravam oziroma komponentam računalnika. Poznamo različno močne napajalnike npr. 550W ali 750W. Napajalnik je priključen na vtičnico in spreminja oziroma pretvarja energijo v takšno voltažo, ki jo določena naprava v računalniku potrebuje. Običajno ga hladi ventilator.

Nazadnje samo še enkrat preverimo, če smo vse prav priključili in postavil na pravo mesto in nato ga s kablom za napajanje računalnika, vklopimo.

Predstavila sem tudi pomen grafične in omrežne kartice, ki sta bile v našem primeru že vgrajene v računalnik in jih zato nisem vključila v tutorial.

Grafična kartica je strojna oprema, ki  v računalniku skrbi za prikaz slike na zaslonu. Nekateri računalniki imajo grafično kartico že vgrajeno na matični plošči, pri tistih, ki je nimajo pa se ta lahko doda preko razširitvenih rež (ISA, PCI, AGP, PCI-Express,itd.). Večina grafičnih kartic uporablja posebni RAM pomnilnik – to je VRAM. Ta pomnilnik omogoča večje hitrosti kot navadni RAM. V njem se nahaja slika, ki gre na zaslon. Od količine VRAM-a je odvisana ločljivost slike in njena barvna globina. Razen slike so v VRAM-u še teksture.
Omrežna kartica je komponenta računalnika, ki deluje kot vmesnik med samim računalnikom in omrežnim kablom. Njen namen je, da pripravi, pošilja in nadzoruje podatke v omrežju. Mrežne kartice imajo običajno dve lučki (LED). Zelena LED kaže, da kartica prejema električno energijo. Oranžna (s hitrostjo 10Mb/s) ali rdeča (s hitrostjo 100Mb/s) LED pa prikazuje omrežne dejavnosti-pošiljanje ali sprejemanje podatkov. Za pripravo podatkov, ki jih je treba poslati se na mrežni kartici uporablja oddajnik, ki pretvarja podatke, ki so poslani v analogni obliki preko omrežnega kabla, in nadzoruje pretok podatkov med računalnikom in kablom.

Tako je digitalni računalnik sestavljen, vendar za njegovo uporabo potrebujemo vsaj še operacijski sistem ter vhodno-izhodne enote.

Najbolj poznan in uporabljen operacijski sistem je Windows, ki je plačljiv, obstajajo pa tudi brezplačni sistemi, kamor sodita npr. Linux in Ubuntu.

Vhodno-izhodne enote pa so namenjene povezovanju zunanjih enot z mikroračunalnikom, s čimer omogočajo njihovo pravilno delovanje. Primer vhodno-izhodne enote je gonilnik (ang. driver), ki prevaja logično strukturo zunanje enote v strukturo, ki jo razume in uporablja računalnik.

Med zunanje enote pa prištevamo:

• ekran (ang. display), ki omogoča prikazovanje informacij
• tipkovnica, ki služi za pisanje oz. vnašanje informacij
• miška (ang. mouse), ki služi za klikanje po ekranu in "ukazuje" mikroprocesorju katere funkcije oz. ukaze naj izvrši
• tiskalnik (ang. printer), ki omogoča tiskanje informacij na papir
• trdi disk in optična enota, ki služita za shranjevanje informacij
• idr. 

Kot drugi del vaje pa smo si morali z Interneta prenesti na naš računalniki Ubuntov dokument, vstvariti z njim Live CD, ga preizkusiti in celoten postopek opisati in objaviti na naš blog. Poleg tega pa smo morali dodati še predstavitev Ubuntu operacijskega sistema.

Sama sem Ubuntu operacijski sistem opisala kot brezplačen operacijski sistem, ki ne zahteva plačila licence za njegovo uporabo in je primeren za prenosne in namizne računalnike, ter strežnike. Razvija ga skupnost - različni ljudje s tehničnimi znanji po celem svetu. Vsebuje vse potrebno programje za delo doma, v šoli ali na delu. Omogoča nam oblikovanje besedil, preglednic, predstavitev, poslušanje in urejanje glasbe, gledanje filmov, brskanje po spletu in igranje računalniških igric. Ubuntu ponuja tudi zahtevnejše programe in orodja za razvijalce in programerje. Izhaja vsakih šest mesecev v različicah za osebne računalnike in strežnike in tako pogoste izdaje omogočajo, da so uporabnikom vedno na voljo najnovejše različice odprto kodnega programja. Njegovi ustvarjalci posvečajo posebno pozornost tudi varnosti samega sistema. Za običajne različice sistema zagotavljajo osemnajstmesečno podporo z varnostnimi popravki. Za različice z dolgotrajno podporo (LTS - Long Term Support), ki so tudi brezplačne, pa zagotavljajo podporo z varnostnimi popravki za osebne računalnike tri leta, za strežnike pa pet let. Beseda "ubuntu" je afriškega izvora in pomeni "humanost drugim" ali "Jaz sem to kar sem zaradi tega kar smo vsi" in ta Ubuntu duh je prenesen tudi v programski svet.

Ubuntu namizno različico si lahko zastonj prenesemo na naš računalnik prek Interneta.

To storimo tako, da gremo na spletno stran  http://www.ubuntu.com/desktop/get-ubuntu/download in tam najdemo pod prvim korakom velik rdeči gumb oz. okvirček in s klikom nanj sprožimo prenos Ubuntu-ovega dokumenta. Prenos lahko traja tudi nekaj ur, odvisno od našega računalnika in zasedenosti povezave.

Po končanem prenosu dokumenta, moramo zapeči CD s tem dokumentom ali ga naložiti na naš USB ključek. To nam omogoča, da najprej preizkusimo z uporabo operacijskega sistema Ubuntu, ne da bi s tem kakorkoli poškodovali naš obstoječi operacijski sistem. In v primeru, da nam je Ubuntu operacijski sistem bolj všeč od našega obstoječega, se lahko kadarkoli odločimo za njegovo namestitev na računalnik namesto našega obstoječega sistema ali za njegovo namestitev in uporabo poleg našega obstoječega sistema. Za izdelavo Live CD v Windows opercijskem sistemu si moramo najprej prenesti z Interneta in nato namestiti na računalnik brezplačen program Infra Recorder, ki nam omogoča izdelavo Live CD-ja. (Link za prenos tega programa dobimo na tej spletni strani: http://infrarecorder.org/?page_id=5). Nato vstavimo prazen CD v optično enoto za zapeko CD-jev v našem računalniku in odpremo program Infra Recorder. Na namizju tega programa kliknemo gumb 'Write Image'  ali pa na orodni vrstici menija izberemo gumb 'Actions' in v okencu, ki se nam odpre kliknemo na možnost 'Burn image'. Nato izberemo prenesen Ubuntov dokument, ki ga želimo naložiti na prazen CD in kliknemo na gumb 'Open'. V naslednejm okencu, ki se nam prikaže na ekranu kliknemo na gumb OK in začne se zapis na prazen CD. Tako imamo ustvarjen naš Live CD z Ubuntu dokumentom na njem. Sedaj lahko preizkusimo uporabljati Ubuntu operacijski sistem, ne da bi ga prej dejansko namestili na naš računalnik ali poškodovali obstoječi operacijski sistem na njem. To naredimo tako, da vstavimo CD v CD optično enoto našega računalnika in ponovno zaženemo računalnik. Pri ponovnem zagonu moramo biti pozorni na to, da ko se na začetku prikaže na ekranu ime računalnika moramo klikniti na tipkovnici tipko F12, malce počakamo in na ekranu se nam prikaže meni z različnimi izbirami. Gremo s puščico na tipkovnici navzdol in izberemo možnost, da se nam pri vklopu računalnika na namizju program naložen na Live CD-ju, ki se nahaja v CD/DVD optični enoti in to potrdimo s tipko Enter. Na namizju se nam bo odprlo pozdravno okno Ubuntu in tam izberemo svoj jezik, npr. slovenščino in nato pritisnemo na gumb Try Ubuntu in pričnemo z raziskovanjem po programju operacijskega sistema Ubuntu.

Če pa želimo namestiti operacijski sistem Ubuntu na naš računalnik je postopek naslednji:
Ko v pozdravnem oknu na levi strani izberemo svoj jezik, pritisnemo na gumb Install Ubuntu. Računalnik mora imeti dovolj prostora na pomnilniku in najbolje je, da je med potekom namestitve priključen na Internet tako, da bo lahko sproti prejemal najnovejše posodobitve. Ko označimo s kljukico vse kar je potrebno, kliknemo na gumb Forward. Odpre se nam naslednje okno v katerem izberemo ali želimo namestiti operacijski sistem Ubuntu poleg našega že obstoječega operacijskega sistema (npr.Windows), ali želimo zbrisati obstoječi operacijski sistem in namesto njega namestiti Ubuntu operacijski sistem, kot tretjo možnost pa lahko, če smo že izkušeni uporabniki, tudi sami določimo koliko prostora nameniti novemu operacijskemu sistemu Ubuntu. Ko izberemo, kliknemo na gumb Forward. V naslednjem oknu, ki se nam prikaže na ekranu, lahko glede na prejšnjo izbiro vidimo, na kakšen način bo nameščen naš nov operacijski sistem. Namestitev se bo pričela s klikom na gumb Install now. Sledi izbira naše lokacije, (npr. na zemljevidu, ki se nam pojavi na ekranu v naslednjem oknu, označimo Slovenijo), če pa nismo prepričani kje točno se nahaja, lahko vpišemo našo državo tudi v okence pod zemljevidom in sistem bo sam poiskal, kje se država nahaja na zemljevidu. S klikom na gumb Forward, se nam pojavi okno v katerem izberemo kako naj se nam prikazujejo podatki, npr. v drsnem načinu ali kot razpored. Izbiro potrdimo s klikom na gumb Forward. Odpre se nam naslednje okno v katerem vpišemo še naše osebne podatke in geslo za vstop v sistem in nato kliknemo na gumb Forward. Sedaj samo še počakamo, da se nameščanje operacijskega sistema Ubuntu konča in se pojavi naslednje, zadnje okno, ki nam naroča, da moramo samo še ponovno zagnati računalnik in nato uživati v Ubuntu. Tako je nameščanje Ubuntu operacijskega sistema končano.

V vaji smo morali s pomočjo Ubuntu operacijskega sistema in brskalnika Firefox preučiti, kako se spletne strani odzivajo, če spremenimo kodno tabelo in nato opisati kaj predstavlja oziroma kaj kodna tabela v praksi je  in kako brskalnik ve s katero vrsto kodirnih znakov prikazati določeno spletno stran.

Podatke, ki jih mi vpisujemo v naš digitalni računalnik in podatke, ki nam jih le-ta vrača izpisane na ekranu, so v obliki črk in števil zapisanih v desetiškem sistemu. Pomnilnik, pa kot vemo lahko pomni le podatke oz. informacije zapisane v binarnem sistemu. Prav zaradi tega je bilo potrebno nam domače in poznane črke in desetiški sistem števil spremeniti oz. binarno kodirati (ang. character codes). Najmanjše število potrebnih znakov v slovenščini je 87: od tega je 26 znakov za velike črke, 26 znakov za male črke, 25 različnih posebnih znakov (kot so npr. +,",-,%,&,*,/,(,),=, itd.) in 10 numeričnih znakov (od 0 do 9). Vse te znake lahko zapišemo v digitalni besedi s sedmimi biti, katere sporočilna sposobnost je 128, in pri tem ostane v rezervi še 41 sporočilnih možnosti.

Poznamo tri vrste kodiranja oz. kodnih tabel: najbolj razširjeno in najpogosteje uporabljeno je ASCII kodiranje (ang. American Standard Code for Information Interchange), ki pa ne prepozna šumnikov. Za kodiranje teh znakov se uporablja prirejena nacionalna ASCII koda znakov, ki pri kodiranju uporablja sporočilne možnosti iz rezerve. Tako so slovenski posebni znaki vsebovani v centralnem evropskem fontu (angl. Central European). Poleg ASCII kodiranja pa poznamo še kodiranje UTF-8 in kodiranje Win-1250.

Pri proučevanju teh treh kodnih tabel sem ugotovila, da vsaka od njih različno kodira znake. Ugotovila sem, da če za prikaz neke slovenske spletne strani uporabim UTF-8 kodiranje, mi to prepozna vse črke vključno s šumniki, številke in posebne znake. Če pa za prikaz te iste spletne strani uporabim ASCII oz. Win-1250 kodiranje, pa mi ti dve kodni tabeli spremenita naše posebne znake in šumnike v poplnoma drugačno in neberljivo obliko.

Opazila sem tudi, da brskalnik Firefox pri različnih spletnih straneh uporabi za prikaz različno vrsto kodiranja. To je zato, ker brskalnik preko HTML sporočila dobi informacijo katero vrsto kodiranja naj uporabi, da bo spletna stran na ekranu našega računalnika pravilno prikazana. Na primer, če v zapisu HTML sporočila najdemo del, ki pravi: text/html; charset=utf-8, to prevedeno pomeni, da naj brskalnik za prikaz tekstualnega dela spletne strani uporabi kodirni zapis UTF-8.

Prikazala bom še kako zgleda zapis mojega imena in priimka v binarni obliki za vsako od teh treh vrst kodiranja:

• Zapis imena in priimka s kodnim sistemom ASCII:

Glede na to, da kodna tabela ASCII ne podpira šumnikov, mojega priimka  (Mavrič) ne morem zapisati v tem sistemu. Lahko zapišem samo moje ime (Manuela), ki bi v binarnem zapisu izgledal takole:

01001101  01100001  01101110  01110101  01100101  01101100  01100001

• Zapis imena in priimka (Manuela Mavrič) s kodnim sistemom UTF-8:

01001101  01100001  01101110  01110101  01100101  01101100  01100001

01001101  01100001  01110110  01110010  01101001  11000100 10001101

• Zapis imena in priimka (Manuela Mavrič) s kodnim sistemom Win-1250:

01001101  01100001  01101110  01110101  01100101  01101100  01100001

01001101  01100001  01110110  01110010  01101001  11101000

VIRI:

• http://www.ubuntu.com/desktop/get-ubuntu/download
• http://www.ubuntu.si/izdelki/ubuntu
• http://easycalculation.com/hex-converter.php
• http://www.science.co.il/language/character-code.asp?s=1250
• http://en.wikipedia.org/wiki/Windows-1250
• http://www.utf8-chartable.de/unicode-utf8-table.pl?start=256&utf8=bin
• http://en.wikipedia.org/wiki/UTF-8 
• skripta prof. Petra Šuhlja-Uvod v informatiko
• http://en.wikipedia.org/wiki/Motherboard
• http://en.wikipedia.org/wiki/Central_processing_unit
• http://hr.wikipedia.org/wiki/Mre%C5%BEna_kartica
• http://en.wikipedia.org/wiki/Video_card
• http://www2.arnes.si/~bmohor3/Urejanje_Besedila/zgradba_raunalnika2.html
• http://freeweb.siol.net/ostroz14/zgradba_racunalnika/index.html
• http://sl.wikipedia.org/wiki/Moorov_zakon
• http://en.wikipedia.org/wiki/Moore's_law
• http://www.racunalniske-novice.com/novice/dogodki-in-obvestila/moorov-zakon-do-leta-2014.html

  

OPERACIJSKI SISTEM UBUNTU

Ubuntu je brezplačen operacijski sistem, ki ne zahteva plačila licence za njegovo uporabo in je primeren za prenosne in namizne računalnike, ter strežnike. Razvija ga skupnost - različni ljudje s tehničnimi znanji po celem svetu. Vsebuje vse potrebno programje za delo doma, v šoli ali na delu. Omogoča nam oblikovanje besedil, preglednic, predstavitev, poslušanje in urejanje glasbe, gledanje filmov, brskanje po spletu in igranje računalniških igric. Ubuntu ponuja tudi zahtevnejše programe in orodja za razvijalce in programerje. Izhaja vsakih šest mesecev v različicah za osebne računalnike in strežnike in tako pogoste izdaje omogočajo, da so uporabnikom vedno na voljo najnovejše različice odprto kodnega programja. Njegovi ustvarjalci posvečajo posebno pozornost tudi varnosti samega sistema. Za običajne različice sistema zagotavljajo osemnajstmesečno podporo z varnostnimi popravki. Za različice z dolgotrajno podporo (LTS - Long Term Support), ki so tudi brezplačne, pa zagotavljajo podporo z varnostnimi popravki za osebe računalnike tri leta, za strežnike pa pet let.

Beseda "ubuntu" je afriškega izvora in pomeni "humanost drugim" ali "Jaz sem to kar sem zaradi tega kar smo vsi" in ta Ubuntu duh je prenesen tudi v programski svet.

Ubuntu namizno različico si lahko zastonj prenesemo na naš računalnik prek Interneta.
To storimo tako, da gremo na spletno stran  http://www.ubuntu.com/desktop/get-ubuntu/download in tam najdemo pod prvim korakom velik rdeči gumb oz. okvirček, na katerm piše naslednje:  

Za pričetek prenosa kliknemo nanj in počakamo dokler se prenos dokumenta ne konča. To lahko traja tudi nekaj ur, odvisno od našega računalnika in zasedenosti povezave.

Po končanem prenosu dokumenta, moramo zapeči CD s tem dokumentom ali ga naložiti na naš USB ključek. To nam omogoča, da najprej preizkusimo z uporabo operacijskega sistema Ubuntu, ne da bi s tem kakorkoli poškodovali naš obstoječi operacijski sistem. In v primeru, da nam je Ubuntu operacijski sistem bolj všeč od našega obstoječega, se lahko kadarkoli odločimo za njegovo namestitev na računalnik namesto našega obstoječega sistema ali za njegovo namestitev in uporabo poleg našega obstoječega sistema. Za izdelavo CD v Windows opercijskem sistemu si moramo najprej prenesti z Interneta in nato namestiti na računalnik brezplačen program Infra Recorder, ki nam omogoča izdelavo Live CD-ja. (Link za prenos tega programa dobite na tej spletni strani: http://infrarecorder.org/?page_id=5). Nato vstavimo prazen CD v optično enoto za zapeko CD-jev v našem računalniku in odpremo program Infra Recorder. Na namizju tega programa kliknemo gumb 'Write Image'  ali pa na orodni vrstici menija izberemo gumb 'Actions' in v okencu, ki se nam odpre kliknemo na možnost 'Burn image'. nato izberemo prenesen Ubuntov dokument, ki ga želimo naložiti na prazen CD in kliknemo na gumb 'Open'. V naslednejm okencu, ki se nam prikaže na ekranu kliknemo na gumb OK in začne se zapis na prazen CD. Tako imamo ustvarjen naš Live CD z Ubuntu dokumentom na njem. Sedaj lahko preizkusimo uporabljati Ubuntu operacijski sistem, ne da bi ga prej dejansko namestili na naš računalnik ali poškodovali obstoječi operacijski sistem na njem. To naredimo tako, da vstavimo CD v CD/DVD optično enoto našega računalnika in ponovno zaženemo računalnik. Pri ponovnem vžigu moramo biti pozorni na to, da ko se na začetku prikaže na ekranu ime računalnika moramo klikniti na tipkovnici F12, malce počakamo in na ekranu se pojavi meni z različnimi izbirami, gremo s puščico na tipkovnici navzdol, izberemo naj nam računalnik pri vklopu požene na namizju CD Ubuntu v CD/DVD optični enoti in potrdimo s tipko Enter. Na namizju se nam bo tako odprlo pozdravno okno Ubuntu in tam izberemo svoj jezik, npr. slovenščino in nato pritisnemo na gumb Try Ubuntu in pričnemo z raziskovanjem po programju operacijskega sistema Ubuntu.

pozdravno okno Ubuntu

Če pa želimo namestiti operacijski sistem Ubuntu na naš računalnik je postopek naslednji:
Ko v pozdravnem oknu na levi strani izberemo svoj jezik, pritisnemo na gumb Install Ubuntu. Prikazalo se nam bo naslednje okno:

Računalnik mora imeti dovolj prostora na pomnilniku in najbolje je, da je med potekom namestitve priključen na Internet tako, da bo lahko sproti prejemal najnovejše posodobitve. Ko označimo s kljukico spodnja dva okvirčka, kliknemo na gumb Forward, kot prikazuje slika. Prikaže se nam naslednje okno:

V tem oknu izberemo ali želimo namestiti operacijski sistem Ubuntu poleg našega že obstoječega operacijskega sistema (npr.Windows), ali želimo zbrisati obstoječi operacijski sistem in namesto njega namestiti Ubuntu operacijski sistem, kot tretjo možnost pa lahko, če smo že izkušeni uporabniki, tudi sami določimo koliko prostora nameniti novemu operacijskemu sistemu Ubuntu. Ko izberemo, kliknemo na gumb Forward, kot prikazuje slika zgoraj. In tako se nam odpre naslednje okno:

Glede na prejšnjo izbiro lahko v tem oknu vidimo, na kakšen način bo nameščen naš nov operacijski sistem. Namestitev se bo pričela s klikom na gumb Install now, kot prikazuje slika zgoraj.

 

Sledi izbira naše lokacije, (npr. na zemljevidu označimo Slovenijo), če pa nismo prepričani kje točno se nahaja, lahko vpišemo našo državo tudi v okence pod zemljevidom in sistem bo sam poiskal, kje se država nahaja na zemljevidu.

Nato izberemo kako naj se nam prikazujejo podatki, npr. v drsnem načinu (levo na sliki) ali kot razpored (desno na sliki).

V naslednjem oknu vpišemo še naše osebne podatke in geslo za vstop v sistem in nato kliknemo na gumb Forward.



Sedaj samo še počakamo, da se nameščanje operacijskega sistema Ubuntu konča in se pojavi naslednje, zadnje okno, ki nam naroča, da moramo samo še ponovno zagnati računalnik in nato uživati v Ubuntu.



S pomočjo Ubuntu operacijskega sistema in brskalnika Firefox  lahko preučimo, kako se spletne strani odzivajo, če spremenimo kodno tabelo in kako brskalnik ve s katero vrsto kodirnih znakov prikazati določeno spletno stran.

Podatke, ki jih mi vpisujemo v naš digitalni računalnik in podatke, ki nam jih le-ta vrača izpisane na ekranu, so v obliki črk in števil zapisanih v desetiškem sistemu. Pomnilnik, pa kot vemo lahko pomni le podatke oz. informacije zapisane v binarnem sistemu. Prav zaradi tega je bilo potrebno nam domače in poznane črke in desetiški sistem števil spremeniti oz. binarno kodirati (ang. character codes). Najmanjše število potrebnih znakov v slovenščini je 87: od tega je 26 znakov za velike črke, 26 znakov za male črke, 25 različnih posebnih znakov (kot so npr. +,",-,%,&,*,/,(,),=, itd.) in 10 numeričnih znakov (od 0 do 9). Vse te znake lahko zapišemo v digitalni besedi s sedmimi biti, katere sporočilna sposobnost je 128, in pri tem ostane v rezervi še 41 sporočilnih možnosti.

Poznamo tri vrste kodiranja oz. kodnih tabel: najbolj razširjeno in najpogosteje uporabljeno je ASCII kodiranje (ang. American Standard Code for Information Interchange), ki pa ne prepozna šumnikov. Za kodiranje teh znakov se uporablja prirejena nacionalna ASCII koda znakov, ki pri kodiranju uporablja sporočilne možnosti iz rezerve. Tako so slovenski posebni znaki vsebovani v centralnem evropskem fontu (angl. Central European). Poleg ASCII kodiranja pa poznamo še kodiranje UTF-8 in kodiranje Win-1250.

Pri proučevanju teh treh kodnih tabel sem ugotovila, da vsaka od njih različno kodira znake. Ugotovila sem, da če za prikaz neke slovenske spletne strani uporabim UTF-8 kodiranje, mi to prepozna vse črke vključno s šumniki, številke in posebne znake. Če pa za prikaz te iste spletne strani uporabim ASCII oz. Win-1250 kodiranje, pa mi ti dve kodni tabeli spremenita naše posebne znake in šumnike v poplnoma drugačno in neberljivo obliko.

Opazila sem tudi, da brskalnik Firefox pri različnih spletnih straneh uporabi za prikaz različno vrsto kodiranja. To je zato, ker brskalnik preko HTML sporočila dobi informacijo katero vrsto kodiranja naj uporabi, da bo spletna stran na ekranu našega računalnika pravilno prikazana. Na primer, če v zapisu HTML sporočila najdemo del, ki pravi: text/html; charset=utf-8, to prevedeno pomeni, da naj brskalnik za prikaz tekstualnega dela spletne strani uporabi kodirni zapis UTF-8.

Prikazala bom še kako zgleda zapis mojega imena in priimka v binarni obliki za vsako od teh treh vrst kodiranja:

• Zapis imena in priimka s kodnim sistemom ASCII:

Glede na to, da kodna tabela ASCII ne podpira šumnikov, mojega priimka  (Mavrič) ne morem zapisati v tem sistemu. Lahko zapišem samo moje ime (Manuela), ki bi v binarnem zapisu izgledal takole:

01001101  01100001  01101110  01110101  01100101  01101100  01100001

• Zapis imena in priimka (Manuela Mavrič) s kodnim sistemom UTF-8:

01001101  01100001  01101110  01110101  01100101  01101100  01100001

01001101  01100001  01110110  01110010  01101001  11000100 10001101

• Zapis imena in priimka (Manuela Mavrič) s kodnim sistemom Win-1250:

01001101  01100001  01101110  01110101  01100101  01101100  01100001

01001101  01100001  01110110  01110010  01101001  11101000

 

VIRI:

• http://www.ubuntu.com/desktop/get-ubuntu/download
• http://www.ubuntu.si/izdelki/ubuntu
• http://easycalculation.com/hex-converter.php
• http://www.science.co.il/language/character-code.asp?s=1250
• http://en.wikipedia.org/wiki/Windows-1250
• http://www.utf8-chartable.de/unicode-utf8-table.pl?start=256&utf8=bin
• http://en.wikipedia.org/wiki/UTF-8
• skripta prof. Petra Šuhlja-Uvod v informatiko